Opis govora
Govor Dornberka sodi v primorsko narečno skupino, natančneje v kraško narečje. Po Šekliju se krajevni govori narečja (glede na odraze izhodiščno splošnoslovenskih nosnikov ę in ǫ) delijo na zahodne kraške govore in vzhodne kraške govore. Zahodni kraški govori se glede na odraz nosnika ę delijo v tri podskupine. Govor kraja Dornberk tako spada v osrednji zahodni govor, ki se od ostalih loči po naslednjima odrazoma nosnikov: *ie, *uo.
Kraško narečje se govori po zahodnem Krasu in v spodnji Vipavski dolini. Tako kot vsa ostala narečja tudi to ni enotno in se spreminja. Na vzhodu prevladujejo notranjski glasoslovni pojavi, medtem ko se na zahodu pojavlja vedno več prvin, ki niso notranjske, četudi se nekatere izmed teh širijo po vsem področju. Na omenjenem zahodnem delu prvine kažejo na to, da so oziroma so bile beneškoslovenske, predvsem pa so briške. (LOGAR 1976: 104)
Sistem dolgih samoglasnikov je po vsem področju isti. Sestavljajo ga naslednji vokali: i:, u:, y:, i:ə, u:ə, i̯e:, u̯o: ter a:. Od teh se samoglasnik y: govori le v narečjih, ki mejijo na notranjsko.
Posebnost kraških govorov so zastopniki naslednjih kratkih vokalov:
Narečje ima dinamični poudarek, poudarjeni pa so praviloma samo dolgi vokali. (LOGAR 1976: 104)
Podobnosti z notranjskim govorom pa se kažejo tudi v sistemu soglasnikov, ki je skoraj enak. Sestavljajo ga naslednji samoglasniki: p, t, h, c, č, ć, f, s, š, x, b, d, z, ž, γ, u̯/v, m, n, ń, l, ľ, r, j.
Najpogostejše soglasniške premene so: b/-p, d/-t, γ/-x, z/-s, ž/-š, w(v)/u̯, x/s, γ/j, k/ć, v nekaterih zahodnih in južnih govorih tudi m/-n (LOGAR 1978: 27).
Samoglasniki
Sistem dolgih naglašenih samoglasnikov
Izvor dolgih samoglasnikov
i:
→ stalno dolgega i ('zi:ma, 'li:st)
→ staroakutiranega i ('li:pa, 'xi:ša)
i:ǝ
→ stalno dolgega ě (m'li:ǝku̯o, s'vi:ǝča)
→ staroakutiranega ě (b'ri:əza,pi:ǝna)
→ kratko poudarjenega ě → i: pred r ('fi:ərtox, š'ti:ərna)
→ stalno dolgega in novoakutiranega e ('mi:ət, 'ži:ənska)
→ stalno dolgega in staroakutiranega ę, vendar le včasih ('pi:ət, jə'mi:ə)
e:
→ kratko poudarjenega ǝ ('te:šč)
→ kratko poudarjenega ě (m'le:t, u̯m're:t)
→ novoakutiranega e v zadnjem besednem zlogu (x'me:t, ž're:m)
→ kratko poudarjenega i ('ne:č, 'me:š)
→ neregularni refleks ę (γ're:da, k'le:čou̯)
i̯e:
→ sekundarno poudarjenega e ('ži̯e:na, 'ti̯e:ta)
→ neregularni razvoj ě ('vi̯e:ža, u̯'ri̯e:mə)
a:
→ stalno dolgega ǝ ('va:s, 'la:š)
→ novoakutiranega ǝ ('ma:ša, 'pa:sji)
→ stalno dolgega in staroakutiranega ę ('va:žǝm, γ'la:dam)
→ stano dolgega in staroakutiranega a (d'va:, k'ra:va)
→ kratko poudarjenega a ('γa:t)
u̯o:
→ sekundarno poudarjenega o ('ku̯o:tu, 'ku̯o:za)
→ novoakutiranega o v zadnjem besednem zlogu ('ku̯o:ń, 'ču̯o:k)
o:
→ kratko poudarjenega u (k'ro:x, 'ko:p)
→ novoakutiranega o, tudi v edinem ali zadnjem besednem zlogu, vendar le včasih ('no:ša, 'ko:ča)
→ neregularni razvoj ǫ ('mo:ški)
→ stalno dolgega ł skupaj z v (u̯) ('u̯o:u̯k, 'žo:u̯na)
→ staroakutiranega ł skupaj z v (u̯) ('u̯o:u̯na, 'po:u̯xi)
→ analogično iz kratko poudarjenega ł ('po:u̯h, 'mu̯o:st)
u:ə
→ stalno dolgega in staroakutiranega ǫ ('mu:əš, 'tu:əča)
→ stalno dolgega in staroakutiranega o ('nu:əč, γ'nu:əi̯)
u:
→ stalno dolgega u ('lu:č, u̯ə'lu:pk)
→ kratko poudarjenega u (u̯ə'bu:t)
ə:
→ dolgega padajočega ə, vendar le včasih ('mə:x)
→ novoakutiranega ə, vendar le včasih ('pə:xni̯e, u̯'sə:xni̯e)
→ kratko poudarjenega ə ('pə:s)
→ kratko poudarjenega e ('zə:t, 'pə:ta)
→ prvotno nepoudarjenega, potem poudarjenega ǫ (v redkih primerih) ('zə:bi)
→ kratko poudarjenega ě ('sə:m)
→ kratko poudarjenega a (b'rə:t, 'fə:nt)
→ neregularni razvoj ǫ ('rə:ka)
Sistem nenaglašenih samoglasnikov
Izvor nenaglašenih samostalnikov
i:
→ izglasnega i (ka:mni, pə:rvi)
→ poakcentskega u (včasih) (pa:zdixa)
i̯e:
→ nepoudarjenega izglasnega e (ti̯e:či̯e, pi̯e:či̯e)
u̯o:
→ nepoudarjenega izglasnega o (xi:tru̯o, mə:rzlu̯o)
u:
→ izglasnega (mi:zu, li:pu)
→ nepoudarjenega poakcentskega u (tri:əbux)
ə:
→ nepoudarjenega ə (s'tə:bər)
→ nepoudarjenega in nepoudarjenega izglasnega ę ('ti̯e:lə, 'ži̯e:nə)
→ nepoudarjenega pred- in poakcentskega ě (sə'n:uə, 'su:əsət)
→ nepoudarjenega pred- in poakcentskega ter izglasnega e v zaprtem zlogu in za j (bə'si:əda, 'mu:ərjə)
→ nepoudarjenega pred- in poakcentskega i (təš'či:, 'vi:dəm)
→ nepoudarjenega predakcentskega u (lə'pi:na)
a:
→ nepoudarjenega a v internih zlogih in izglasju ('mi:za, 'ma:ša)
Redukcija
Popolnoma onemijo nepoudarjeni polglasniki med dvema nezvočnikoma (npr. x'la:pc) ter nepoudarjeni predakcentski i ob zvočnikih (npr. š'ru̯o:k). V polglasnik se reducirajo: nepoudarjeni e in izglasni ę (npr. 'ti̯e:lə), nepoudarjeni pred- in poakcentski ě (npr. 'su:əsət), nepoudarjeni pred- in poakcentski ter izglasni e za j (npr. 'mu:ərjə), nepoudarjeni pred- in poakcentski i ('vi:dəm) ter nepoudarjeni predakcentski u (npr. lə'pi:na).
Sistem kratko naglašenih samoglasnikov
Le-teh ni, saj so vsi, ki so naglašeni, dolgi.
Soglasniki
Soglasniki
Soglasniški sistem zajema naslednje glasove: b, c, č, d, f, γ, x, j, k, l, ľ, m, n, ń, p, r, s, š, t, v, z, ž.
Soglasniški sistem ne odstopa veliko od sistema slovenskega knjižnega jezika. Ohranjen je srednji l pred vsemi samoglasniki, palatalni l, l pred soglasniki in pred pavzo preide v u, ohranjen je ń.
Izglasni zveneči zaporniki preidejo v nezveneče, npr. b > p, d > t, γ > x. Zvenečnost izgubijo tudi izglasni zveneči priporniki, npr. z > s ter ž > š.
Namesto zapornika g, se v tem govoru pojavlja γ.
V nekaterih primerih tj preide v č (npr. t're:i̯ či 'tretji', 'či̯e: 'tja').
Ohranjena je skupina šč, čre in žre (npr. 'jə:ščəm).
Mr prehaja v mbr ('ka:mra > 'ka:mbra), zr v zdr, km pa v xm (npr. k'me:t > x'me:t).
Posebnost govora je tudi asimilacijska sprememba s > š, kadar si sledita v dveh zaporednih zlogih (npr. suša > 'šu:ša).
